|
Tokrat smo se v družbi Stojana Obida spustili v inovatorske vode. Zame osebno so pogovori z njim vedno vir novega razmisleka o življenju profesionalca v okolju, kot je naše malo Cerkno. Mogoče je to zaradi narave njegove dela, zaradi strasti, ki jo goji do glasbe ali zaradi njegovega skrivnostnega premišljevanja med pogovorom, ki največkrat rodi čudovita skupna spoznanja. Dame in gospodje, Stojan Obid!
Stojan, ljudje v naših koncih te poznajo predvsem kot človeka, ki vedno prihiti na pomoč, če dobesedno 'crkne' računalnik ali je kaj
narobe z zahtevnejšimi električnimi napravami. Vendar to vendarle ni tvoj osrednji poklic. Kaj dejansko počneš?Popravila so bila vedno del mojega poklica. To delo cenim bolj kot je videti, zahteva veliko koncentracije, ker se vedno srečujem z novimi napravami in problemi. Vsako popravilo analiziram, dokumentiram in ob tem sem se vedno veliko naučil. O problemih na kakšni napravi lahko vem več kot njen proizvajalec. Dandanes pa je bolj vprašljiva smiselnost servisiranja. Podobno kot pri starem avtomobilu, ko popravilo hitro preseže vrednost avtomobila. Glavnina mojega dela je iz področja industrijske elektronike na razvoju in izdelavi prototipov namenskih modulov, ki jih trg ne ponuja. Običajno gre za manjše krmilne naprave, da je realno pričakovati realizacijo in pripravo serijske produkcije v času do enega leta. Večji projekti pa zahtevajo večjo ekipo in timsko delo.Kakšna je bila karierna pot, ki te je pripeljala do tega poklica?O svojem delu nikoli ne govorim kot o karieri. Čeprav vedno delam nekaj novega, pa že od vsega začetka delam eno in isto. Takoj po študiju sem dve leti poučeval na srednji šoli, takoj zatem pa že pridobil status inovatorja, ko so nastali prvi avtorski projekti. Zdaj sem zaposlen in delam v lastnem podjetju. Kakšne so prednosti in slabosti inovatorstva? Iz kakšnega testa mora biti inovator? Prednosti ne poznam, tudi o slabostih ne razmišljam veliko, ker vzamejo energijo. Ena od slabosti je, da ima vsaka inovacija, tako kot zdravilo, stranske učinke, ki se pokažejo šele kasneje. Posvet s farmacevtom ne pomaga. Inovator mora v prvi vrsti biti vztrajen, imeti mora podporo bližnjih in nujno rabi prijatelje, ki jim lahko zaupa. Običajno je človek, ki hoče stvari narediti drugače, kot se običajno dela. Lahko ima boljšo vizijo, lahko je entuziast in mu je problem močan izziv, lahko je malo len in išče lažjo pot. Lahko tudi samo zbere ideje in jih združi v celovito rešitev. Poznati mora ekonomijo v ravno pravi meri, da mu ne vzame poguma nekaj začeti, in je zmožen tudi zadevo dokončati in v končni fazi ovrednotiti.Vemo, da ljudje pridejo do fascinantnih idej na zelo veliko načinov. Kako ti spodbudiš tvorjenje idej in kako veš, da je to tista prava, s katero ti bo uspelo rešiti problem? S problemom živim in ga analiziram dan za dnem. Ko ga začenjam razumeti običajno tudi spoznavam, kaj bo treba narediti, da ga več ne bo. Rešitev redko pride naenkrat, ampak počasi dozori. Več časa ko vložiš na začetku, manj je problemov na koncu. So tudi ljudje, ki ideje stresajo iz rokava in se s problemi ne ubadajo. Eno je dobiti idejo, drugo pa jo je realizirati. Iz mojega rokava prileti občasno samo kakšen štos.
Stojan, ti si bil član zasedbe Dih. Z nekaj skladbami ste bili precej uspešni na slovenski sceni. Kako zdaj gledaš na angažma v tej pop rock skupini? To je bila uspešna kombinacija prijateljstva, zabave, organizacije in trdega dela. Vsak je imel poleg glasbe svojo vlogo, jaz sem v veliki meri skrbel za tehniko. Dih je svoj vrhunec dosegel kasneje, ko sem bil jaz zraven samo se občasno, sem pa vesel, da sem doprinesel svoj del k zgodbi. Glede na možnosti in takratno znanje smo bili uspešni, vsekakor pa smo bili pravi čas na pravem mestu. Kot aktiven član cerkljanske pihalne godbe si ostal v glasbi. Je saksofon še vedno tvoj najboljši prijatelj? Zakaj si izbral ravno saksofon? K glasbi sem se vrnil po večletni pavzi. Vrnil sem se k cerkljanski pihalni godbi, kjer sem kot osnovnošolec začel svojo glasbeno pot. Godba mi daje energijo, tam pozabim na probleme. Repertoar je zahtevnejši, kot je bil ob mojih začetkih in moram se truditi, da sledim. Saksofon je moj prijatelj in moja ljubezen. Ni pa največja in ni edina. Zato je prikrajšan in tako kot ostalim ljubeznim mu dajem manj, kot si zasluži. Zanj sem se navdušil v času črno-bele TV in ustvarjalcev, kot sta bila legendarna komponista: dirigent Jože Privšek in saksofonist Ati Soss. Moji muhi in takratnemu navdušenju so ustregli v glasbeni šoli. Tako se je začelo in kmalu sem se naučil tudi korakanja v pihalnem orkestru. Čemu sicer v življenju daješ največji poudarek?Zelo odvisno od trenutka. Vsekakor pa zaupanju in spoštovanju različnosti človeka. Sem optimist, vendar previden.Življenje te je verjetno, tako kot vsakega, marsičesa naučilo. Imaš kakšno vodilo, ki ti pomaga premoščati ovire in pravilno peljati po poti, ki jo imaš začrtano?Včasih mislim, da še premalo. Sem improvizator in ne hodim po začrtani poti. Zanima me samo cilj, s katerim se trenutno ukvarjam. Temu se posvetim v detajle. Ko delo zaključujem, si vzamem dodatnih 5 min, da ga dokončam kvalitetno. Kaj pa porečeš o našem Spletnem portalu mesta Cerkno in o Cerkno.net na papirju?Včasih sem bil seveda bolj sredi "dogajanja", kot sem sedaj. Vendar ko vidim trud in aktivnosti, sem vesel in se počutim, kot da bi bil zraven. Sploh pa če to doprinese višji kvaliteti življenja in širši razgled in perspektivo tistim, ki ostajamo zaplankani v Cerknem. Portal odpira še en lep razgled na mesto tudi tistim od zunaj, ki so ga že ali pa ga šele bodo spoznali.Stojan, hvala za sodelovanje. Želimo ti še veliko uspešnih projektov!
|
Debata 
